»Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov
sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani,
kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti
storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj
je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)
Na nekem sredozemskem otočku je živel mož Nikolas. Svoj otok je ljubil in občudoval, kolikor ga je le
mogel. Veselil se je vsega, kar je bilo na njem: peščenih obal, trave, rož, ptic, živali, morskega zraka … Ko je
prišel trenutek slovesa, je prosil, naj ga položijo na obalo. Z roko je zgrabil malo peska in umrl. Takoj je prispel
pred nebeška vrata. Naprej ga niso spustili, ker je v roki držal še nekaj zemeljskega. Drugi so šli mimo. On
pa je čakal. Končno je prišla njegova najljubša vnukinja. Stekla mu je v objem: »Dedek, ti ne veš, kako sem te
pogrešala!« Takrat jo je dedek objel. Iz rok mu je padel še zadnji ostanek zemeljskega. Skupaj sta lahko odšla
v prostore, ki so jima bili namenjeni. Začudena sta najprej opazila svoj ljubljeni otok. V rajski lepoti je bil še
neprimerno lepši. Ljubezen ga je osvobodila napačne navezanosti na ta svet. Omogočila mu je polnost življenja.
Dokler se oklepamo starega, ne moremo izkusiti novega. Dokler smo navezani na meso, ne moremo
izkusiti duha. Dokler smo navezani na svojo modrost, ne verjamemo Božji modrosti. Prazniki Vseh
svetih naj nam pomagajo, da spregledamo.
Franc Brečko, župnik
