Tisti čas je Jezus sedél nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih
je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical
k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v
zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse,
kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38-44)
Po krasnem slavju sta se novoporočenca odpeljala proti domu. Podeželska cesta je bila zaradi nevihte
razmočena. Avto je obtičal v blatu. Bilo je sredi noči. V bližnji hiši je gorela luč. Potrkala sta. Na vratih sta
se pojavila mož in žena. Ženin ju je zaprosil, če bi lahko pri njih počakala jutro. Ne potrebujeta nič. Samo,
da imata prostor. Nista imela več svatovskih oblačil. Vseeno sta se nevede izdala. Nevesti je z las padlo
zrno riža. Mož in žena sta se spogledala. Pa je žena dejala: »Seveda, otroka. Na srečo imava celo sobo
prosto. Malo bosta morala počakati, da jo na hitro pripravim. Med tem lahko prineseta stvari iz avta.«
Novoporočenca sta naslednje jutro nameravala oditi, ne da bi zbudila gostitelja. Na omarici sta pustila
plačilo. Narahlo sta odprla dnevno sobo. Na fotelju sta spala mož in žena. Izbrala sta trdo ležišče, da bi
ugodila gostoma. Podvojila sta plačilo in neopazno odšla.
Ob tej zgodbi lahko bolje razumemo evangeljsko zgodbo o ubogi vdovi, ki je dala vse, kar je imela.
Pravi dar je dati samega sebe, svoje srce.
Franc Brečko, župnik
