Jaslice 2020

Trstenik
24.12.2020

JASLICE 2020

Kirurg in laiški misionar dr. Janez Janež (1913–1990)

Letošnje jaslice na Trsteniku v nekaj prizorih prikazujejo  življenjsko zgodbo »velikega« človeka, kirurga, laiškega misijonarja in dobrotnika in so povzete po Adventnem koledarju za otroke, ki ga je izdalo Misijonsko središče Slovenije:

Medicinska sestra Du Suqiong, ki je trideset let delala z dr. Janežem je zapisala: “Veliki zdravnik” je bil zelo posebna oseba, polna skrivnosti, ni mu bilo mar za denar, ni iskal koristi, živel je preprosto življenje in ni bil izbirčen. Njegovo najvišje načelo v življenju je bilo “bolnik je na prvem mestu, bolnik ima vedno prav”. Zdravnik Fan ni le zdravil bolezni, ampak je bil tudi bolnikova banka krvi in denarja. Kadar je bilo potrebno, je po operaciji daroval tudi kri. Kadar je ugotovil, da bolnik nima denarja, ne le da ga ni preganjal, ampak je odprl svojo denarnico in mu na skrivaj pustil denar … Na hvaležnost in zahvale bolnikov in njihovih družin je vedno odgovarjal, da to ni bila njegova zasluga, ampak da je Bog to storil skozi njegove roke. (https://si.aleteia.org/2020/11/02/kirurg-misijonar-janez-janez/)

 

Janez Janež je odraščal v verni sedemčlanski družini v Dolskem pri Ljubljani. Po končani osnovni šoli je prosil svojega strogega očeta, če se lahko vpiše na klasično gimnazijo. Na očetovo vprašanje »Zakaj?« je Janez iznenada izstrelil »Hočem biti misijonar na Kitajskem.« (Prvi prizor z dolsko cerkvijo v ozadju)

Po klasični gimnaziji v Ljubljani se je odločil za študij medicine. Leta 1937 je promoviral na medicinski fakulteti v Gradcu in se zaposlil v ljubljanski bolnišnici kot kirurg. Bil je eden od pobudnikov in začetnikov transfuziologije pri nas. Že med drugo svetovno vojno je opravil specializacijo na Dunaju in v tedanji ljubljanski bolnišnici je prav on izvedel prvo transfuzijo krvi. Kri za bolnike je dobival od bratov, prijateljev, postreščkov na železniški postaji, dajal pa jo je tudi sam. (Drugi prizor)

Ko je prišla vojna, je pomagal vsakemu pomoči potrebnemu. Rekel je: »Zdravnik sem postal zato, da rešujem življenje, ne, da ubijam. Imam svojo vest in svoje prepričanje, nisem bil v kaki skupini ali stranki, v srcu sem bil in bom vedno svoboden.” Ker se ni želel pridružiti pobiranju prispevka za OF, se je leta 1945 znašel na seznamu za likvidacijo. Umaknil se je čez Ljubelj in se pridružil ostalim desettisočim beguncev. Med prvimi je bil določen za vlak, ki je begunce vračal nazaj v Jugoslavijo, in skok v polje rži ga je rešil smrti. Zapisal je: “Razumel sem, da je zame ‘uradno’ moje življenje končano, da bi moral iti z drugimi v smrt in da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil. Če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.” Iz Celovca se je odpravil v Rim, nato v Argentino in od tam končno naprej na Kitajsko. (Tretji prizor)

Na Kitajskem se je s pomočjo slovenskega misijonarja Jožefa Kereca, ki je v misijonu že imel bolnišnico, začel učiti kitajščine in spoznavati ljudi ter njihove bolezni. Spopadal se je s hudim pomanjkanjem opreme, zdravil in izučenega osebja in oral ledino pri uveljavljanju zahodne medicine med kitajskimi pacienti. Trmasto je vztrajal, počasi zbiral opremo in izučil številne medicinske sestre. Uspehi so se kmalu pokazali in ljudje so začeli govoriti o čudežnem zdravniku, ki je kos tudi najtežjim primerom. A težke politične razmere so dr. Janežu znova onemogočile, da bi v miru opravljal svoje delo. Misijonarja Kereca so za dve leti celo zaprli. Leta 1952 je kitajska vlada izgnala vse misijonarje, ki so prišli z zahoda. (Četrti prizor)

Takrat je odšel na Tajvan in v ribiškem mestu Luodong na vzhodu otoka skupaj z italijanskimi redovniki kamilijanci ustanovil bolnišnico, ki se je v 38 letih njegovega delovanja razvila iz skromnega oddelka s 30 posteljami v 11-nadstropno bolnišnico sv. Marije. Danes je ob njej tudi sodoben diagnostično-kirurški center, poimenovan po dr. Janežu. (peti prizor)

Dr. Janež je resnično živel za svoje bolnike: stanoval je v bolnišnici in si v vseh letih svojega delovanja ni privoščil niti enega dneva dopusta, hotel je biti vedno na razpolago tistim, ki so ga potrebovali. Za svoje delo nikoli ni prejemal nobenega plačila. Če mu je kdo kaj podaril v znak hvaležnosti, je že našel pacienta, ki se mu je zdel bolj potreben denarja. V domovino se nikoli več ni vrnil, z domačimi pa je redno vzdrževal stike po pošti in telefonu.

Več o dr. Janezu Janežu si lahko preberete v knjigi Toneta Ciglarja »Dr. Janez Janež – Utrinek božje dobrote«.