Molitev na veliki petek 2020

Trstenik
10.04.2020

Pesem: Večerja zadnja je minila

B(ralec): Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ≫Vzemite, to je moje telo.≪ Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: ≫To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.≪ In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

N(apovedovalec) 1: Domnevajo, da je Jezus v smislu velike noči, ki jo je on obhajala na svoj način, pel nekatere psalme. V teh psalmih je zahvala za rešitev Izraela iz Egipta. V njih je tudi govor o kamnu, ki so ga zidarji zavrgli, ki pa je zdaj kot po čudežu postal vogelni kamen. Zahvala za osvoboditev je hkrati klic na pomoč sredi novih stisk in nevarnosti, beseda o zavrženem kamnu pa se začne to noč uresničevati.

N 2: Jezus je molil psalme, ki jih je napisal David. On je bil prvi molivec, ki povzema vse Izraelove bolečine in upe, jih nosi v sebi in spreminja v molitev. V novi skupnosti, v Cerkvi pa je Jezus tisti, ki prevzame Davidovo vlogo. On je tisti, ki moli z nami in za nas in tako sprejme staro zavezo in jo prenese v novo.

N 1: Stara velika noč je zaključena in hkrati je podlaga za novo veliko noč. Resnična osvoboditev se dogaja zdaj. Vse se zgodi po Jezusovi ljubezni. Stara velikonočna daritev se na Oljski gori nadaljuje kot nova, Jezusova daritev, ki bo na križu dosegla svojo izpolnitev.

Vsi: Hvaljeno in češčeno naj vedno bo, presveto Rešnje telo, zdaj in vekomaj. Amen.

B: Prišli so na kraj z imenom Getsemani, in Jezus je rekel svojim učencem: ≫Sedite tukaj, dokler bom molil!≪ S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Osupnil je od groze in začel trepetati. Rekel jim je: ≫Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite!≪

N 2: Klic k čuječnosti je bila glavna vsebina Jezusovega oznanjevanja v Jeruzalemu. Ta klic se sedaj nanaša na Jezusovo uro, vendar kaže naprej v prihodnjo zgodovino krščanstva. Zaspanost učencev, ko je Jezus molil, ostaja skozi stoletja priložnost za moč zla. Gre za otopelost duše, ki ne dopusti, da bi jo predramila krivičnost in vse trpljenje, ki pustoši zemljo.

N 1: »Saj se ne da nič narediti!≪ se opravičujemo. Nasilje, trpljenje in bolečina človeštva nas več ne prizadenejo, ker v udobnem življenju vse to pač ni tako hudo, da bi se vznemirjali. A ta otopelost naših duš daje zlu moč na tem svetu.

Vsi: Jezus, naš Bog, ti si naša tolažba in moč. Naj te slavimo z lepim življenjem.

B: In šel je malo naprej, se vrgel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govoril je: ≫Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!≪ Nato je šel in ugotovil, da spijo. Petru je rekel: ≫Simon, spiš? Nisi mogel eno uro ostati buden? Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo!≪

N 2: Po opominu k čuječnosti se začenja prava molitev na Oljski gori. Jezus se vrže na zemljo. To je molitvena drža skrajne uklonitve Božji volji. V tej Jezusovi drži je strah in pretresenost spričo moči smrti. Jezus trepeta in poti krvavi pot.

N 1: Jezusov strah je veliko globlji od strahu, ki obide vsakega človeka spričo smrti. Njegov strah je spopad luči in teme, spopad življenja in smrti same, je prava drama odločitve človeške zgodovine. Zato smemo to dogajanje na Oljski gori vzeti zelo osebno in prenesti nase: v tem Jezusovem grozljivem kelihu je bil prisoten tudi moj greh. Tiste kaplje krvi je prelil zame.

N 2: V Jezusovi molitvi se srečati dve volji: volja človeka Jezusa, ki bi rada da gre ta kelih mimo in ≫Sinova volja≪, ki se čisto izroči v Očetovo voljo. Stiska Jezusove človeške duše ga sili, da bi prosil za rešitev iz te ure. Ker pa Jezus ve za svoje poslanstvo, da je prišel za to uro, zato izreče drugo prošnjo, da Bog poveliča svoje ime.

N 1: Prehod iz nasprotovanja med tem kar je človeško in kar je božje vodi skozi križ Jezusove pokorščine Očetu. Ta prehod predstavlja Jezusov smrtni boj. Ko se Jezus popolnoma izroči, pride do sprave, v kateri smo vsi pritegnjeni k Očetu in smo postali njegovi otroci.

Vsi: Jezus, naš Bog, bolne si ozdravljal in mrtve si obujal, bodi z nami v urah trpljenja.

B: Jezus je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.

 N 2: Pisatelj pisma Hebrejcem je tako razumel Jezusovo trpljenje na Oljski gori in pri tem je mislil na celotno pot Jezusovega trpljenja vse do križanja, vse do tistega trenutka, ko je Jezus umrl z glasnim klicem: ≫Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!≪

N 1: Jezus je molil in prosil z močnim vpitjem in solzami, daroval se je, da bi izpolnil Očetovo voljo in hkrati se je s trpljenjem učil pokorščine in postal popoln. Postati popoln pa je pri Judih pomenilo, da si duhovnik. To pomeni, da je trpljenje na Oljski gori Jezusa tako rekoč posvetilo v duhovnika, tistega popolnega, največjega duhovnika, ki za svojo daritev ni več potreboval daritvenih živali, saj je sam postal daritev.

Pesem: O grešna stvar, le premišljuj

B: Jezusa so odvedli k velikemu duhovniku. Tam so se zbrali vsi veliki duhovniki, starešine in pismouki. Peter pa je šel od daleč za njim noter do palače velikega duhovnika. Sedel je s služabniki velikega duhovnika in se grel pri ognju. Veliki duhovniki in ves veliki zbor so iskali pričevanje proti Jezusu, da bi ga usmrtili, vendar ga niso mogli najti.

N 2: V palači velikega duhovnika Kajfa se dogajata dve zgodbi: Jezusova in Petrova. Med seboj se prepletata in s tem izpostavljata dejstvo, da Božje in človeške stvarnosti, Boga in človeka ni mogoče izločiti, kajti če prvi človek ne bi grešil, odrešenje ne bi bilo potrebno.

N 1: Veliki duhovnik je Jezusa vprašal: ≫Si ti Mesija, Sin Boga samega?≪ Vprašanje nas spomni na to, kar je Peter odgovori Jezusu v Cezareji Filipovi: ≫Ti si Mesija, Sin živega Boga!≪ V istem trenutku, v katerem veliki duhovnik postavi Jezusu svoje vprašanje, zagotavlja isti Peter na dvorišču iste stavbe, da Jezusa ne pozna.

N 2: Jezus je Kajfu odgovoril: ≫Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.≪ To je bilo Jezusovo pričevanje in jasno priznanje, da je Božji Sin. Prvi molivec, apostol Peter pa je to, kar je v Cezareji prejel od Očeta v nebesih, zatajil. Zdaj sta govorila iz njega le še meso in kri, to, kar je človeško.

Vsi: Jezus, naš Gospod in Bog, molimo te in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

B: Bila je tretja ura, ko so ga križali. Napis o njegovi krivdi se je glasil: ≫Judovski kralj.≪ In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici. Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: ≫No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, stopi s križa in se tako reši.≪

N 1: Na Golgoti, kjer so Jezusa križali, opazimo tri skupine zasmehovalcev. Prvi so tisti, ki gredo mimo. Ti Jezusu porogljivo očitajo: ≫No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, stopi s križa in se tako reši.≪ Ti ljudje izražajo svoje zaničevanje do nemočnega in mu dajo občutiti njegovo nemoč. Hkrati ga hočejo skušati kakor nekoč hudič: ≫Pomagaj si sam! Pokaži svojo moč!≪

N 2: Drugo skupino zasmehovalcev predstavljajo člani velikega zbora. Ti so govorili: ≫Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti. Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.≪ Jezus ve, da ga bo Bog sam rešil, toda drugače, kakor si ti ljudje predstavljajo. Vstajenje bo trenutek, ko ga bo Bog obudil iz smrti in ga potrdil kot Sina.≪

N 1: Tretjo skupino zasmehovalcev predstavljata oba razbojnika. Eden od njiju dojame, da Jezus razodeva obličje Boga, da je Božji Sin. Zato ga prosi: ≫Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.≪ On je na križu doumel, da je ta Nemočni pravi kralj – kralj, ki ga Izrael čaka. Ob njem hoče biti ne samo zdaj na križu, ampak tudi v njegovem veličastvu.

Vsi: Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim trpljenjem in smrtjo na križu svet odrešil.

B: Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ≫Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.≪ In ko je to rekel, je izdihnil.

N 2: Jezus se je poslovil s tega sveta z molitvijo, ki je vzeta iz 31. psalma. Ta njegov konec pomeni uresničitev ljubezni, o kateri je svojim učencem govoril pri zadnji večerji. Resnično je šel do konca, daroval je samega sebe.

N 1: Jezus je tako do konca izvršil dejanje posvečenja, kot duhovniško izročitev samega sebe in sveta Bogu. In sedaj zažari velika skrivnost križa: dovršeno je novo bogoslužje, križ stopi na mesto vseh drugih bogočastnih dejanj kot edino pravo poveličevanje Boga, v katerem je Bog sam poveličan v Jezusu, v katerem nam podarja svojo ljubezen in nas tako priteguje k sebi.

Duhovnik: O Bog, hotel si, da je tvoj Sin za nas vzel nase trpljenje križa in premagal oblast hudega duha. Prosimo te, naj dosežemo milost vstajenja po njem, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Pesem: Kraljevo znam‘nje križ stoji