24. nedelja med letom 2021

Trstenik
12.09.2021

SVOJEGA OBRAZA NISEM SKRIVAL PRED SRAMOTENJEM IN PLJUNKI

Kako bi se odzval, če bi mi kdo pljunil v obraz? Verjetno bi se zdrznil, bil bi osramočen, verjetno bi v navalu jeze izzivalca oklofutal. Zakaj bi se večina tako odzvala? Ker se cenimo in zato vemo, da smo nekaj vredni. Prav je, da ne dovolimo, da bi nas kdo poniževal in nam jemal dobro ime. Najdemo sicer tudi posameznike, ki se umaknejo, se ne branijo in jih opredeljujemo z vzdevki »ničvrednež«, »slabič«, »copata«.

Ali si to zaslužijo? Prerok Izaija nam je danes govoril o svoji izkušnji takole: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bili, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki!« Kakšen bi dejal, da je bil ta človek mazohist. Užival je v trpljenju in je morda druge namerno izzival, da so ga pretepali. Ko se temeljito poglobimo v njegovo pisanje, ne moramo kaj takega trditi. Izaija je bil človek z močnim karakterjem, bil je pravi Izraelec, ki ga različne stiske in babilonsko suženjstvo ni zlomilo. Ker je bil Božji poslanec, je vedno govoril resnico. Zaradi svoje pokončne drže je bil večkrat preganjan, nerazumljen in tudi fizično mučen in zlorabljen. Vse to pa je sprejemal kot nujni del svojega poslanstva. Ker je bil mož globoke vere, je lahko zapisal: »Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti.« Tako je s svojim življenjem kazal na pravega odrešenika, ki bo pripravljen sprejeti še veliko hujše žalitve, trpljenje in mučeniško smrt na križu. To pomeni, da so nekateri ljudje res tako močni, da lahko sprejmejo trpljenje, pljuvanje in žaljenje kot pokoro, ki bo daljnoročno imela pozitivne posledice za mnoge. Ti ljudje ne zakrivajo svojega obraza z različnimi maskami, nimajo dvojnih obrazov in niso osramočeni, ko jih po krivici obsojamo.

Prerok Izaija je napovedoval Jezusa Kristusa. Kakšen je bil Jezus oziroma kako so ga ljudje sprejemali? Jezus je ljudem vedno pokazal obraz in ta obraz sta predstavljala njegov pogled in njegove besede. To je lepo opisano v zgodbi, ko se ga je v množici od zadaj dotaknila žena, ki je bila dolga leta bolna. Jezus je hotel videti njo, ki se ga je dotaknila in ko jo je zagledal, jo je ogovoril. V tem srečanju je ta žena ponovno odkrila samo sebe, brez sence zla in trpljenja. Stara legenda pripoveduje, da je ta žena bila Veronika, ki je na križevem potu Jezusu obrisala obraz in mu izkazala dejanje usmiljenja. Od njega je potem prejela odtis obličja, ki ga je kri vtisnila v prt njenega sočutja. Takšno je Jezusovo Božje obličje, ki se izroča v krvi, ker se izroča v ljubezni. Tudi prerok Izaija ni skrival svojega obraza pred sramotenjem in pljunki, ker je imel svoj narod rad, imel ga je rad zaradi Boga, ki je ta narod izbral za svoje ljudstvo. 

Branko Balažic SDB