Po apostolih so se dogajali številni čudeži, kar je šlo v nos judovski duhovščini, ker je ta nova vera je spodkopavala staro miselnost. Apostole so klicali na zagovor, jih pretepali in jim zabičali, da ne smejo govoriti o Jezusu. Ko sta bila Peter in Janez pred velikim zborom, jim je Peter odvrnil: »Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel? Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen.«
Vsak človek kdaj čuti, da je nerazumljen, da so ga zavrgli, ali se je zavrgel sam. Čuti, da je kot zavržen kamen, a če je zvest samemu sebi, je v njem še vedno moč, življenje, ki lahko postane vogelni kamen česa velikega, pomembnega. In samo kot tak, kot zvest samemu sebi, je zares pomemben, je pravi kamen. Kajti potrebni niso samo veliki kamni, tudi majhne kamenčke potrebujemo, da z njimi zapolnimo kak majhen prostor. Zato lahko verjamemo in zaupamo, da ima vsak od nas svoj prostor v svetu. Vsak prostor ima namreč svoj pomen.
V Stari zavezi se je kamen, ki so ga zidarji zavrgli nanašal na Izrael. Vse preizkušnje in poraze je izvoljeno ljudstvo razumelo kot preizkus moči, ljubezni in vztrajnosti. Ne gledena to, skozi kakšne preizkušnje so morali iti, so še naprej slavili Boga za njegovo zvestobo, se čudili njegovim čudežem, ki jih je delal, ko jih je reševal. Judovska zgodovina ima zato vedno kot svoje središče vero in zaupanje v Boga. Tako je bilo nekoč in enako je tudi danes.
Peter je razmišljal o vsem, kar se je zgodilo z Jezusom od velikega četrtka zvečer do velikonočnega jutra. Prišel je do spoznanja, da zidarjev zavrženi kamen ni samo Izrael, ampak tudi Jezus, ki je postal vogelni kamen nove stavbe, Kristusovega vstalega telesa, ki je Cerkev. To je bil izziv za množico in je izziv tudi za nas. Tudi mi doživljamo značajske in osebnostne poteze, ki se jih morda sramujemo ali pa nas spravljajo v obup.
Opravljanje in pohlep, pretekle rane in jeze, spolnost in zlomljeni odnosi, razbitost in razdrobljenost našega krščanskega življenja – vse to nam lahko vzame pogum. Čeprav smo si zelo prizadevali, da bi presegli svoje najslabše poteze, smo prevečkrat prepričani, da iz tega ne bo nič dobrega. Prav to, kar ne maramo, je lahko čudovita priložnost za milost, da tudi sami postanemo vogelni kamen. Za Boga namreč ni nič nemogoče.
Župnik Branko Balažic SDB
