JEZUS, VATE ZAUPAM!
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« (Jn 20,26-29)
Če se vprašamo: kaj danes tare človeštvo? Predvsem strah. Današnji človek se pogreza v žalost. Vojna v Ukrajini, množice beguncev, naravne nesreče ... Zakon tržnega gospodarstva in globalizacija nas silita, da igramo zdrave, samozavestne, pogumne, drzne in vedre ljudi. V ozadju posameznega človeka pa je strah, žalost in obup: bom uspel v življenju. Pa tudi če je življenje več ali manj uspešno lahko pride nesreča, smrt bližnjih. Vse to nas sili k razmišljanju: zakaj, čemu, kaj smo naredili narobe. Na dnu srca čutimo, da smo krivi.
Rešitev je vera; zavest, da nas vstali Jezus odrešuje. Jezusovi učenci, apostoli so bili v strahu pred Judi zaklenjeni v dvorani zadnje večerje. Mednje je stopil Jezus in jim rekel: »Mir vam bodi!« Takoj je pregnal strah in obup iz njihovega srca. V tej pripovedi je še posebej zanimiv apostol Tomaž. Ni ga bilo, ko se je prikazal Jezus. Begal je okrog, namesto da bi se držal skupnosti. Ni jim verjel, da so videli vstalega. Osem dni pozneje se je zgodba razpletla. Jezus ga ni obsodil. Sprejel je njegovo nevero. Tomaža je to pretreslo do dna duše. Z enako ljubeznijo, z enakim usmiljenjem Jezus sprejema tudi nevero vsakega izmed nas.
Usmiljeno Božjo ljubezen prinašajmo današnjemu prestrašenemu in ranjenemu človeštvu.
Franc Brečko, župnik
