Molitvena ura na veliki četrtek 2020

Trstenik
09.04.2020

Pesem: V tabernaklju tiho bivaš

Bralec (B): Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!«

Napovedovalec 1 (N 1): Ko je Janez krstil Jezusa, je Jezus 40 dni ostal v puščavi, da bi premislil o načinu svojega javnega delovanja. Janeza Krstnika so v tem času zaprli in Jezus se je odpravil v Galilejo, kjer bo ob Genezareškem jezeru izbral učence in jih tri leta pripravljal, da bodo veselo oznanilo ponesli v svet.

N 2: Genezareško jezero leži 200 metrov pod morsko gladino, mesto Jeruzalem pa je 760 metrov nad morjem. Jezusova poklicna pot in tudi pot apostolov bo kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. Najprej gre za naporno vzpenjanje v zemljepisnem pomenu besede, a hkrati gre za duhovno vzpenjanje na kraj, ki ga je v vsem svojem veličastvu predstavljal jeruzalemski tempelj, na katerega so bili Judje zelo ponosni.

N 1: Ta Jezusov vzpon bo povezan z duhovnim dozorevanjem in s tremi prerokbami o trpljenju in romanju na kraj, v katerem je Bog hotel, da prebiva njegovo ime. Cilj tega vzpona bo Jezusova daritev na križu, ki nadomesti vse stare daritve.

Vsi: Jezus, naš Bog in Gospod, ti si naša Pot, naj te slavimo z lepim življenjem.

B: Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

N 1: Peter je eden od nas: vsi se izogibamo bolečini, trepetamo in se trudimo, da bi iz našega življenja izrinili vse, kar nam greni dneve, nam jemlje voljo in nas MOLITVENA URA dela slabiče. V trpljenju ne vidimo smisla. Peter morda razume le trpljenje, ki je kazen za zlo. Jezus pa je poosebljena dobrota, zato Peter ne more sprejeti, da bi moral trpeti.

N 2: Ali Bog hoče, da trpimo? Nekdo je zapisal: »Bolečina je kakor grenak mandelj, ki ga odvržete na rob ceste. Čez deset let boste na tej cesti našli cvetoč mandljevec.«

N 1: Jezus starozavezni logiki, ki govori predvsem o trpljenju kot kazni za greh, doda logiko ljubezni, ki je vedno križana. Kdor hoče hoditi za njim, mora vsak dan vzeti nase svoj križ. Kdor hoče hoditi za njim, bo prej ali slej tudi sam križan. Če pšenično zrno ne umre ostane samo, če pa umre, rodi obilo sadu.

N 2: Mala Terezika nas uči: „Bog te zaradi svoje ljubezni prepoznava kot človeka, ki je vreden trpljenja; in to je največji dokaz nežnosti, ki ti ga more dati, saj v trpljenju postanemo podobni njemu.“

Vsi: Jezus, naš Bog in Gospod, ti nas učiš: »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen!«

Pesem: Zapoved, glejte, ta je moja

B: Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda.

N 1: Z zadnjo večerjo je prišla Jezusova »ura«, na katero je bilo usmerjeno njegovo delovanje od začetka. To je »ura prehoda«. Ljubezen je namreč povezana s prehodom, s preobrazbo, z izstopom iz smrti zapisane človeške narave. V njej smo drug od drugega ločeni in končno docela bivamo drug za drugega.

N 2: Jezusova »ura« je ura velikega preoblikovanja, kar se zgodi po ljubezni, ki gre do konca, do popolne podaritve. Zanj je že pri zadnji večerji prišla popolna podaritev, celovitost daritve samega sebe, ko je sebe podaril v smrt.

N 1: Ta Jezusova popolna podaritev pa ni izničenje, ampak ponovno stvarjenje. Jezus se vrača k Očetu, vendar k njemu ne odhaja sam, ampak se vrača z vsemi ljudmi. Pršel je na zemljo, da bi zbral svoje in sedaj se z njimi vrača k njemu, ki je polnost ljubezni. Nekoč smo bili tujci, sedaj pa smo postali njegovi ljubljeni otroci, ki jih hoče imeti vedno ob sebi.

Vsi: Jezus, naš Bog in Gospod, ti nas učiš: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

B: Jezus je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.

N 2: Svojim učencem je pokazal, da je sprejel vlogo sužnja, ki je pripravljen do skrajnosti ponižati samega sebe. Medtem ko je Adam s svojo močjo skušal seči po božanstvu, je Jezus sestopil iz svojega božanstva v človeško naravo, sprejel podobo hlapca in bil pokoren do smrti na križu.

N 1: Jezus je odložil svoj božji sijaj, tako rekoč je pokleknil pred svoje učence, umival je in brisal njihove umazane noge, da bi jih ponovno naredil zmožne, da spet vstopijo v dvorano, ki je pripravljena za svatbeno gostijo. To Jezusovo umivanje nas potegne iz našega napuha in nas očisti za češčenje Boga.

N 2: Vsa verstva imajo predpise o očiščevanju in nam s tem dajejo predstavo o svetosti Boga in človekovi umazanosti, ki se je moramo znebiti, da bi se mogli približati Bogu. Jezus pa je to pojmovanje čistosti postavil na nove temelje: ne očiščujejo obredna dejanja. Čistost in nečistost se zgodita v človekovem srcu.

N 1: Jezus je govoril: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka. «

Vsi: Jezus, naš Bog in Gospod, očisti naša srca, da bodo vedno bolj podobna tvojemu Srcu.

B: Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.«

N 2: Ni voda tista, ki očiščuje. Prava kopel, ki nas notranje prečisti, je Jezusa ljubezen, ko se odloči, da bo zaradi nas šel na križ. Jezus nas je tako sprejel za svoje. Mi smo čisti, ko smo združeni z njim, ko postanemo del njegovega, Božjega telesa.

B: Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.«

N 1: Dar čistosti je Božje dejanje. Človek se sam ne more usposobiti za Boga, pa čeprav se bo trudil, da bi z različnimi obredi očiščevanja dosegel zveličanje. Ko je Jezus učencem umil noge, jih je naredil za čiste in jim dal moč, da bi ga lahko posnemali.

N 2: Zakramenti so Božji darovi, ki nas očistijo in usposobijo, da lahko delamo to, kar je storil Jezus. Mi smo sposobni, da se ljubimo med seboj, ker nas je Jezus prvi ljubil. Ljubezen smo prejeli kot dar in narava daru je, da ga ne zakopljemo in obdržimo le zase, temveč ga delimo naprej.

Vsi: Jezus, naš Bog in Gospod, tebi čast in slava vekomaj. Amen.

N 1: Evangelist Janez v zgodbi o Jezusovi zadnji večerji nič ne govori o tem, kako je Jezus vzel kruh, ga razlomil, razdelil in rekel: »To je moje telo.« Tudi o kelihu z vinom ni zapisal, da je Jezus pitje iz keliha pospremil z besedami: »Vzemite in pijte iz njega vsi. To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov.«

N 2: Apostol Janez je bil prepričan, da je Jezusova popolna daritev že v tem, da se je ponižal na raven sužnja in učencem umil noge. Naredil jih je »čiste«, da bodo sposobni ljubiti tako, kot je ljubil on.

B: Peter je rekel Jezusu: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

N 1: Umivanje nog je tako povezano z dejanjem, ki je vedno na začetku vsake svete maše: duhovnik nas povabi k priznanju svojih grehov in k iskrenemu kesanju. Čisti smo, ko dosežemo Božje usmiljenje.

N 2: Naša krivda ne sme naprej gniti na tihem v duši in jo tako od znotraj zastrupljati. S priznanjem jo položimo pred Jezusa in njegova ljubezen nam jo izbriše. V priznanju Gospod vedno znova umiva naše umazane noge in nas pripravi, da lahko skupaj sedemo k mizi Božje besede in Božjega kruha.

Vsi: Jezus, naš Bog in Gospod, tebi čast in slava vekomaj. Amen.

Duhovnik: Gospod z vami. In s tvojim duhom. Blagoslovi in varuje naj vas vsemogočni Bog: Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Pesem: Hvali svet Odrešenika