Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,9-11)
Razbesnelo se je hudo neurje. Pogrebci so spustili krsto v grob in odhiteli domov. Grob bodo zasuli naslednji dan. Človek v krsti pa je bil samo klinično mrtev.
Prebudil se je. V obupu je začel tolči na vse strani. V tistem času se je mož odpravil z gostilne proti domu. Bil je precej okajen v strahu, kaj bo dejala žena. Zataval je na pokopališče. Čudil se je, da je grob odprt. Približal se je. Razmočen teren se je udrl. Padel je na krsto in razbil pokrov. Iz krste je počasi zlezel ves prestrašen človek. Ta mož ga je rešil. Ves srečen ga je začel v hvaležnosti objemati.
To je podoba človeštva pred Jezusom Kristusom in mnogih še danes. Človeštvo je ujeto v smrt. Na razne načine človek išče pot do nesmrtnosti, do Boga. Vendar je ne najde. Zato je danes v svetu toliko brezizhodnosti in obupa.
Ob Jezusovem krstu se je odprlo nebo. Nebeški oče je spregovoril: »Ti si moj ljubljeni Sin!« Podobno se je zgodilo ob našem krstu. Smo sinovi, hčere Nebeškega Očeta. V Njem je naše upanje, veselje in radost.
Franc Brečko, župnik
