Mojzes je zapisal preprost dogodek, ki razkriva človekovo naravo: Gospod je izbral sedemdeset starešin in jim dal svojega Duha, da so prerokovali. Dva moža nista bila v tej skupini in sta ravno tako prerokovala. Jozue je rekel Mojzesu: »Prepovej jima!« Mojzes mu je odgovoril: »Kaj se vnemaš zame! Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke!« Rečeno bolj preprosto: »Ne bodi zavisten! Kako lepo bi bilo na svetu, če bi vsi ljudje poslušali Boga in pričevali o njem!«
Mojzesu sodobnik odgovarja: »Kdo je prerok? Saj ni prerokov! Kdo pa more napovedovati prihodnost? Saj to je vendar vse izmišljeno!« Zakaj pa potem toliko ljudi hodi k »šlogarcam«, da bi jim napovedale njihovo prihodnost. So vsi ti ljudje neumni, ali pa verjamejo, da z zemeljskim odhodom ni vsega konec? Sicer pa, a sploh vemo, kdo je prerok? Prerok ni tisti, ki napoveduje prihodnost, ampak tisti, ki vidi stvari, oseba, ki zna presojati znamenja časa, posameznik, ki se ne ravna po vetru, ampak razmišlja in spremlja Božja znamenja. Prerok upa plavati proti toku javnega mnenja in je predan le Božji volji.
Papež Frančišek se zaveda, da je prerok v prvi vrsti človek, ki bere Sveto pismo, v katerem je zapisano to, kar je Bog govoril. »Ko premišljuje te besede, zna videti trenutek in ga projicirati na prihodnost. Znotraj sebe odkriva tri trenutke: preteklost, sedanjost in prihodnost. Preteklost: prerok se zaveda obljube in ima Božjo obljubo v svojem srcu, jo živi, se je spominja, jo ponavlja. Potem gleda sedanjost, gleda svoje ljudstvo in čuti moč Duha, da mu reče besedo, ki mu pomaga dvigniti se in nadaljevati pot naproti prihodnosti. Prerok je človek treh časov: obljube preteklosti; kontemplacije sedanjosti; poguma, da pokaže pot nasproti prihodnosti.« Papež Frančišek je zato prepričan, da je Gospod izbiral preroke, da bi z njimi varoval svoje ljudstvo. Zato so bili preroki tako pomembni v težkih trenutkih, ko je bilo ljudstvo obupano ali zlomljeno, ko ni bilo templja, ko je bil Jeruzalem pod oblastjo sovražnikov, ko se je ljudstvo samo v sebi spraševalo, zakaj se navkljub Gospodovi obljubi dogaja vse to. Zato lahko rečemo, da takrat, ko v Božjem ljudstvu ni preroštva, nekaj manjka. To, kar manjka je Gospodovo življenje. Kadar ni preroštva, se sklicujemo na zakone.
Mojzes odgovor Jozuetu je zato tudi za vse nas velik izziv: »Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke!«
Branko Balažic SDB
