Bela nedelja je prva nedelja po veliki noči. V krščanstvu je znana tudi pod imenom nedelja božjega usmiljenja. Ime izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci ves teden po veliki noči prihajali v cerkev v belih oblačilih. Bela oblačila, znamenje čistosti, so izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Na Štajerskem in Dolenjskem je bila še na začetku 20. stoletja navada, da so na ta dan vabili botre na kosilo. Za belo nedeljo se prihrani nekaj jedi iz velikonočnega žegna, tudi drugače je jedilnik podoben velikonočnemu.
Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi, kar predstavlja razsežnost sprave med Bogom in človekom. Sveti papež Janez Pavel II. je 30. aprila 2000 na nedeljo po veliki noči razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti
določil, da se bo ta nedelja odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja. Povod je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.«
