Z nedeljo Svete Trojice zaključujemo krog Gospodovih praznikov: božič smo obhajali kot praznik Očetove ljubezni do vsega človeštva: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Velika noč je praznik Sinove ljubezni, kar se je v najvišji meri izpolnilo na Golgoti: nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje. Binkošti pa smo praznovali kot praznik Svetega Duha, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nam je povedal Gospod Jezus. Ta Duh nam prihaja naproti, da bi nam bil v pomoč pri premagovanju naših slabosti. Danes je pred nami praznik enega Boga v treh osebah, ali praznik Boga, ki s svojo veličino neskončno presega vse, kar človekov razum more dojeti. Gre za skrivnost, ki jo je človek sposoben sprejeti z globoko in ponižno vero. To je neskončnost in bogastvo našega Boga. In vendar ta Bog za nas ni oddaljen in njegovo bogastvo ni nedosegljivo. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz sredine ognja, kakor si slišalo ti, in ostalo živo? Ali pa je kateri bog skušal priti in si vzeti narod iz srede kakega drugega naroda s preizkušnjami, znamenji, čudeži, z bojem, z močno roko, z iztegnjenim laktom in z velikimi strahotami, kakor je vse to za vas storil Gospod, vaš Bog, prej v Egiptu? Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni!« Mojzes je tako govoril izvoljenemu narodu, Jezus pa je apostolom zagotavljal, da ta Bog želi biti blizu vsakemu človeku brez izjeme in zato jim je naročil, naj gredo v svet in vsem ljudem dobre volje govorijo o tem Bogu, naj poučujejo vse narode in jih krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Hkrati jim zagotavlja, da jih ne bo zapustil in bo ostal z njimi vse dni do konca sveta. Kaj se zgodi s tistimi, ki sprejmejo Boga in so mu pokorni? Apostol Pavel zapiše v pismu Rimljanom: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Sam Duhu pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči.« Za vse nas je pripravljen prostor v nebesih.
Ob današnjem prazniku se mnogi trudijo, da bi s svojim razumom razvozlali skrivnost Svete Trojice. To jim ne bo uspelo. Bolj nas mora prevzeti dejstvo, da je Bog usmiljen, blagohoten in pravičen. Bodimo zato veseli, da nas ta neskončni Bog hoče imeti za svoje otroke in svoje prijatelje. Ko molimo, nikoli ne pozabimo na lep zaključek, ki se glasi: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.«
Župnik Branko Balažic SDB
