LUČ, KI SVETI VSEM LJUDEM
Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje,
zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči
so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in
slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,22-40)
Devico Marijo je prevzelo novo življenje. Presenečena je bila nad vsem, kar se je dogajalo ob
Jezusovem rojstvu. Zavedala se je, da je novorojeni velik božji dar. Ni ga hotela zadržati zase. Spominjamo
se dogodka, ko ga je darovala v templju Bogu.
Ob krstu so tudi nas prinesli v cerkev. Postali smo Božji otroci. Prejeli smo svečo, ki jo je duhovnik
prižgal ob velikonočni sveči. Tako smo vsi poklicani, da bi bili luč. In kdaj smo luč?
Luč smo – če delimo veselje z drugimi.
Luč smo – če skrbimo za druge.
Luč smo – če smo prijazni drug do drugega.
Luč smo – če znamo poslušati.
Luč smo – če smo dobri prijatelji …
Bodimo iznajdljivi, ko iščemo način, kako bi bili luč ljudem in svetu. Moč črpajmo v Jezusu, ki je luč.
Naj nas ON razsvetli in napolni z Nebeško lučjo, da bomo s to Božjo lučjo razsvetljevali današnji čas, ves
svet in vse ljudi.
Franc Brečko, župnik
