Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.«(Jn 2,13-15)
Pomlad nas kliče, da sejemo semena. Seme mora v zemlji umreti, da lahko iz njega zrase nova rastlina. Jezus je to seme. V pismu Hebrejcem imamo zapisano: »Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.«
Danes je tiha nedelja. V tišini naj bi premišljevali o Jezusovem trpljenju. Križev pot nam pomaga, da gremo po poti za njim. Srečal sem se z možem srednjih let. Po dolgi, težki bolezni mu je umrla mlada žena. Bil je zelo žalosten. Nisem vedel, kaj bi rekel. Enostavno sem mu podal roko in mu izrazil sožalje. Dejal je: »V nedeljo sem bil pri maši. Pridige sploh nisem slišal. Enostavno sem se zazrl v Jezusov križ. Nenadoma sem začutil: Križani razprostira roke proti meni. Napolnil me je notranji mir, ki me je potolažil.«
Zazrimo se v Jezusa na križu. Naj tudi vsakemu izmed nas prinese notranji mir in tolažbo.
Franc Brečko, župnik
