»OČE, GREŠIL SEM!«
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in
poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval
tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu
prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin
je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. (Lk 15,11-32)
Timi iz Maribora je letos pričeval na postnih duhovnih vajah na Bledu: »Izhajam iz premožne družine.
Očeta sem ovil okrog prsta. Predajal sem se mamilom ter igralništvu. In oče me je finančno podpiral.
Skoraj je prišlo do zloma zakona ter družine.« Zgodba mnogih slovenskih družin.
Rešitev: komuna! Vendar šele, ko je začutil odpuščajočo ljubezen Nebeškega Očeta. Lepo nam
ga prikaže evangeljska prilika. Smo izgubljeni sinovi in hčere. Velikokrat zabredemo na stran pota.
Pristanemo v svinjaku. Nebeški Oče nas čaka.
Sprejmimo Božjo usmiljeno ljubezen tudi v zakramentu svete spovedi. Vrnimo se k Očetu. Tudi za
nas je pripravljena gostija.
Franc Brečko, župnik
